AVERNSKO JEZERO

AVERNSKO JEZERO

(Pred leti napisan komentar za dnevnik "Večer" se mi zdi še

vedno aktualen, zato sem se odločil, da ga ponovno objavim

v blogu)

S polno košaro gob in zdravilnih rastlin sem iz gozdne poti stopil na

plano, zastal za hip in se razgledal levo in desno. Malo naprej je v

kolovozu stal voz s konjsko vprego. Konja sta prhala in se nervozno

prestopala. Ob vozu je stal kmečki oča, se držal za ojnico

in godrnjal. Njegov sin se je sklanjal ob kolesu in se glasno pridušal:

»Sem ti rekel ata, da pojdiva s traktorjem, ti pa vedno goniš svoje.

Sedaj pa imava hudiča. Kolo sem nekako pritrdil, pa ne vem, če bo

zdržalo?«

Očitno sta odpravila okvaro. Zavihtela sta se na lojtrnik in ihto

pognala hrzajoče konje. Mišice so se napele, zaškripalo je in

zadrdralo po kamniti poti.

Že po nekaj metrih je kolo naletelo na kamen, ostro je počilo, štanga

je konje porinila v desno ... in voz se je zopet ustavil. Sin se je na

vozu z gajžlo v roki dvignil in divje zaklel: »Porka madona ...«

Kislo sem se nasmehnil, sedel na bližnji kamen, zaokrožil s

pogledom po dolini in zavzdihnil ... Na misel mi je hipoma prišla

primerjava z našo slovensko »dolino in kulturo v njej, z vsemi

asociacijami, ki mi jih je povzročil voz, kamnita pot, strto kolo,

vključno s kmetičema in »gajžlo«.

Hipoma se mi je dolina zazdela kot (slovensko) Avernsko jezero,

ki je nastalo v kraterju ugaslega vulkana. Iz njegovih

zamočvirjenih voda je puhtela kisla žveplena para,

ki je s strupenimi izparinami morila ptice okoli sebe. Okrog jezera

so rasla velikanska drevesa, ki so zastirala svod nad jezerom, tako

da skoznje niso mogli prodreti sončni žarki. Obe asociaciji se

prepletata v glavi človeka, ki je do grla vpet in potopljen v

močvirje in poskuša splezati na trdno brežino, »zamenjati kolo pri

lojtrniku ali celo zamenjati vprego s čim sodobnejšim«. Žal nekateri

»kmetiči« vztrajajo pri svojem načinu poganjanja in vleke voza, ki

bi mu lahko rekli »kultura«, pri tem pa jim pomagajo razni novi

»pastirji«. Ti, vaško ljubiteljsko in nasploh kulturo združujejo pod

eno marelo, ki naj bi bila v bodoče občinska in ne državna. Nove

občinarje in pastirje pa zanimajo predvsem volilni glasovi drobnice,

asfaltne ceste do zadnje koruzne njive in kapelice ob njej (kar,

mimogrede pomeni ohranjanje kulturne krajine!), »kultura« pa jih

zanima le toliko, kolikor kulturniki, šolniki in zekaojevci znajo

organizirati proslave za njive potrebe in namene (po možnosti s

podporo »pleh muzike«). Koliko denarja ima knjižnica za nakup

knjig jih ne zanima – ob tem pa govornik na proslavi ne pozabi

omeniti, da kultura drži pokonci slovenski narod, s tem, da je

nekdanji slogan »za Domovino s Titom« zamenjal

za »Domovino z Bogom naprej!« Tako pač razumejo »naloge« (ne

vloge) kulture in kulturnikov. Kaj ob tem misli minister za kulturo,

ki sicer (tokrat) ni iz kroga »kmetičev«, ki jih, mimogrede, kultura

v šolstvu vse bolj zanima, povsem zanesljivo ne vemo, razen

tega, da je optimist in misli, da bodo ustanovitelji sami poskrbeli za

svoje zavode. Zdi se da je velika verjetnost, da bo moral biti dober

pogajalec, če želi, da dobi kultura na ta način več, ne pa manj denarja

(ga bo pač več ostalo za novo orožje zahodnega izvora, ki ga zahteva

Nato!). Manj razumem (ali pa sploh ne) vse, ki zagovarjajo i

davek (v okviru dedeveja) na knjigo. Kot pesniku se mi zdi odnos

oblasti in novodobnih politikov (z asistenco kmetičev),

(ne)razumljiva, kot uredniku in založniku, ki je ob izdajanju izvirne

slovenske literature prepuščen predvsem samemu sebi pa se mi zdi

katastrofalen, če ne celo absurden. Ob tem ne bom uporabljal

floskul o pomembnosti knjige (pisane in tiskane besede) za

slovenski narod. Tudi klasičnega sistema t.i. subvencioniranja ne

podpiram, saj iz večletnih izkušenj, kljub posameznih poskusom

»sistemskih rešitev«, opažam vrsto anomalij. Potrebuje subvencijo

pesnik, nova zbirka ali monumentalnio delo, ki ga potrebuje »narod«

za razstavo v svoji vitrini (zgodovine)?

Kdo kupuje in potrebuje (!?) to prvo ali to drugo knjigo? Za koga

naj poskrbi država in za koga občina, minister ali župan? Kot pesnik

vem, da od pesnjenja ne morem živeti, saj sem za zadnjo

(subvencionirano) knjigo dobil bruto le dobrih

200 eurov), če bi bil na »odstotkih« od prodaje, se mi ne piše nič

bolje. Ostaja mi le, da sam prodajam knjige. Marsikateri slovenski

pesnik tako zasluži le za pivo ali sendvič, ali pa še to ne. Odvisno od

odločitve ali potrebe.

Kot književniku in založniku se mi zdi še najbolje, da bi denar za

izvirne slovenske knjige prejele, kot subvencijo, knjižnice. Ljudje

vendarle veliko berejo (čeprav resnici na ljubo največ trivialno

ameriško literaturo!), založniku, pa tudi avtorju, pa bi to pomenilo

preživetje. Slovenske knjige ni mogoče prepustiti trgu, v tem

primeru pa bi naklada in prodaja (tak model poznajo na Norveškem)

uravnavala produkcijo in povpraševanje. (Razume se, da gre samo

za slovensko literaturo in ne za kuharice, priročnike in podobno.)

No, in ko smo že pri jezeru in močvirju ter strupenih izparinah, je

jasno, da te uspešno držijo pri tleh še tisto, kar bi rado in lahko

pognalo v rast. Sem in tja se prebije na plano kdo, ki ima trdo betico,

odporno celo na udarce s kolom, ki ga malo briga nacionalnokulturni

program, Pavarotti v Cankarjevem domu, pa navezava na določeno

strankarsko politiko in še bi lahko našteval.

Kmetiča še vedno godrnjata in popravljata kolesa voza, sam pa

odhajam domov.

Po poti razmišljam o tem, česa bi se bilo bolje (ali donosneje) lotiti

zvečer: napisati kakšno kritiko, kakšno kolumno, se lotiti

založniškega programa (beri: ga skomercializirati, se ve!), napisati

prošnjo za subvencijo, se prilizniti županu, zagrebsti za kakšno javno

(kulturniško) funkcijo?

Ah, če bo trenutek pravi, se bom ponoči, nepoboljšljivo, lotil poezije.